Kakšnega človeka naj bi oblikoval izobraževalni sistem in kakšna znanja bi mu moral posredovati? Zakaj se je v koronačasu povečalu zaupanje javnosti v šolstvo? So svoj odnos do znanja ali izobraževanja mladi v zadnjih mesecih prevprašali ali spremenili? Zakaj se dogaja, da v javnem prostoru znanost interpretirajo neznanstveniki, celo vplivneži, ki kradejo debato medijem in strokovnjakom? Kdo širi teorije zarote in kdo jim verjame? Bi se z njimi morali ukvarjati ali jih tako le legitimiramo? Kakšne posledice nosimo kot družba zaradi dvoma v znanost, celo zanikanja znanstvenih dognanj?
Darjan Anej Fras, Ana Vilhelmina Verdnik in Črt Kolenc razpravljajo o odnosu do znanja in znanosti: o izobraževanju, tolmačenju znanosti neznanstvenikov in o teorijah zarote
S02E02: ODNOS DO ZNANJA IN ZNANOSTI
Kakšnega človeka naj bi oblikoval izobraževalni sistem in kakšna znanja bi mu moral posredovati? Zakaj se je v koronačasu povečalo zaupanje javnosti v šolstvo? So svoj odnos do znanja ali izobraževanja mladi v zadnjih mesecih na novo izprašali ali spremenili?
Zakaj se dogaja, da v javnem prostoru znanost interpretirajo neznanstveniki, celo vplivneži, ki kradejo debato medijem in strokovnjakom? Kdo širi teorije zarote in kdo jim verjame? Bi se z njimi morali ukvarjati ali jih tako le legitimiramo? Kakšne posledice nosimo kot družba zaradi dvoma o znanosti, celo zanikanja znanstvenih dognanj?
Sogovorniki so:
Ana Vilhelmina Verdnik, diplomantka filozofije, politike in ekonomije na Univerzi v Oxfordu in magistrska študentka na Londonski šoli ekonomije. Ta hip vodi raziskovalno skupino na področju politične eknomije, dejavna je tudi na področju promocije svobode govora in kritične misli. V sklopu neprofitne organizacije ISDS se zavzema za razširitev debate in javnega govorništva v indijskem izobraževalnem sistemu.
"Nihče od nas ne bo obdržal službe dlje kot pet ali deset let. Izobraževanje je težko usmerjati, saj ne vemo, kaj bo s službami. To je odgovor na to, koga hočemo izobraziti. Izobražujemo ljudi, ki se spoprijemajo s svetom, ki se spreminja neskončno hitreje kot kadar koli doslej. Zato potrebujemo daljše izobraževanje in izobraževanje, ki osvobaja. Govorimo o kritičnem mišljenju, obvladovanju statistike ipd., to so znanja, ki omogočajo, da se znamo odzivati na spremembe v okolju. To je eden večjih problemov, saj se v Sloveniji še vedno zdi, da bo tisto, kar bom izbral v srednji šoli ali na fakulteti, tudi moja služba. To je nerealno. Kakšnega človeka želimo izobraziti? Osvobojenega, takega, ki zmore iti v korak s spremembami. Vprašanja dostopnosti do izobraževanja so različna, v Indiji so problemi povsem drugačni kot tukaj. Jaz mislim, da je v teh časih nevarno vprašanje, ali smo hvaležni. Pravijo: bodite zadovoljni, tukaj je bolje kot nekje, kjer imajo državljanjsko vojno. Seveda. A odziv znotraj zahodnega sistema na koronavirus ni optimalen, tudi v izobraževanju ni optimalen. Seveda smo hvaležni za standard, ki ga imamo, ne moremo pa reči, prav, ne bomo se pritoževali. Fakutlete so se kar tako zaprle, ni pouka v manjših skupinah, kot to počnejo v Angliji. So še drugi načini, da se ohrani univerzitetno izobraževanje. Če govorimo o teorijah zarote, je morda kontroverzna misel, da se te teorije obdržijo tudi zato, ker jih toleriramo. Sediš v kavarni in nekdo začne s takimi teorijami in ne rečeš ničesar. Češ, saj ne more razumeti. Treba je vzpostaviti višji standard. Ko je nekaj neprimerno, je to treba ustaviti, saj v teh razmerah prav zato zmagajo glasnejši. Če lahko gre povprečen človek skozi življenje z davki, posojili in najemniškimi pogodbami, ki niso enostavne, smo zmožni tudi tega."
Darjan Anej Fras, bodoči diplomirani kemik, zagovornik znanstvene metodologije, racionalnega razmišljanja in objektivnosti. V prostem času s prijatelji igra igre z žogo in pravi, da njegovi interesi segajo vse od GSO-jev do Rembrandtove Nočne straže ob spremljavi Tarantinovih ‘soundtrackov’ in vikinškega roka.
"Mislim, da vse bolj v ospredje prihaja profil renesančnega človeka, nekoga, ki ima veliko znanja na več področjih. Tudi delodajalci na razgovorih dajejo več poudarka mehkim veščinam. Tega se zavedamo tudi mladi in si zato z različnimi stvarmi 'filamo' življenjepise. Seveda je formalno izobraževanje zelo pomembno, je plod konsenza strokovne javnosti, ki narekuje, kaj je relevantno v stroki, a tudi te prostočasne aktivnosti ali neprofesionalne aktivnosti so pomembne. Razlaganje znanosti neznanstvenikov, pogosto je to prosto po Ockhamovem rezilu: aha, to je najbolj preprosto, torej je res. Lažejo nam, čipirajo nas. Specifično za koronski čas: je nova zadeva, raziskave še vedno potekajo, bilo je manj pregledov, saj se je z raziskavami mudilo. Tako prihaja tudi do razhajanj v mnenju stroke, morda manjka konsenz, a se bo to sčasoma popravilo. Živimo v postfaktični družbi, kjer lahko vsak pove vse, nekateri iz prejšnjega sistema niso vajeni take količine medijev, informacij in pregorijo. Sploh nekdo, ki veliko fizično dela, pride domov ... Kako se bo poglabljal v članke? Pač se odloči, da bo verjel nekomu, ki se mu zdi verodostojen, na primer Marku Potrču. Razlogov je več. Mogoče malo idealistično gledam, ko rečem, da se bo resnica na koncu izkazala, ker se resnici ni treba braniti, laž pa si mora ves čas kriti hrbet."
Črt Kolenc, študent matematike na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani, ljubiteljsko se ukvarja s filozofijo, učenjem latinščine in računalništvom.
"Podajanje razumevanja je težje kot podajanje podatkov. Težko je pričakovati, da bo celo zelo dober profesor prav vsakega dijaka pripravil do razumevanja na globlji ravni. Mislim, da je boljši pristop podajanja znanja, da se v šolah uči preproste koncepte in se prizadeva za razumevanje teh konceptov, na primer tolmačenje statistik bi moralo igrati večjo vlogo, kot jo zdaj. Raziskave kažejo, da ukvarjanje z umetnostjo in glasbo zelo pozitivno vpliva na razumevanje matematike ali fizike. Zato se mi zdi, da so mehke znanosti prav tako pomembne kot neki analitičen pristop. Oboje je treba paralelno poudariti v šolstvu. Kje pa je meja med znajti se in nekaj znati? Zdi se mi, da naj bi te stvari šle z roko v roki. Človek, ki je izobražen, naj bi bil sposoben najti rešitev. Znajti se je morda celo pomembnejše kot doseči formalno izobrazbo. Teorije zarote so preprost človeški odziv. Kot družba smo na točki, ko večina problemov več nima preprostih rešitev. Ideja, da se znanstveniki naj ne bi preveč ukvarjali z odnosi z javnostmi, se mi zdi destruktivna. Treba je pokazati verodostojnost rešitve, ne glede na to, da je ta bolj kompleksna kot marsikaj, kar lahko najdemo v brskalniku. Izobražen kader mora podajati rešitve, ki temeljijo na premisah, ki so bolj kompleksne, kot so v teorijah zarote. Ali pa tudi ne, nekatere so že kar dodelane."
